Vse se je začelo v sanjah in s sanjami. V spanju in v budnem. Že kot zelo majhna sva Iris in Aleš sanjala en drugega, sanjala sva veliko kmetijo in veliko družino. Ja, sanjala sva veliko in to po zaslugi pravljic. Poslušala sva jih in jih prebirala, kot zdaj najini otroci. Razlik med pravljico in “svetom” skoraj ni bilo. Možno je bilo vse. In sedaj je spet…

Vmes sva se še mnogočesa naučila, ogromno izkusila, padala in spet vstajala. Mnogokrat ni bilo lahko, a to ne pomeni, da ni bilo prav. In za tem, kar je prav, se trudiva stati.

Po zelo dolgem času so se nama spet pridružili Zala Lorena, Samuel Micha, Jonatan, Lev Arian in Isabella Amari. Vsak po svoje in vsak s svojimi nauki. Z namenom in lekcijami so (in tudi še) k nam začele prihajati tudi živali. Najprej s prošnjo za pomoč – za rešitev, za hrano, za varen in svoboden dom, za prijazno roko in sočutno dušo. Sedaj so nezamenljivi del naše družine, naše in vaše Pravljice.

Zdaj vsi skupaj prispevamo vsak svoj kamenček v mozaiku prve mirovne kmetije za rejne živali v Sloveniji, v Pravljici. Vsega tega  se je nabralo toliko, da drugim pomagamo najti svojo pot v življenju – s starodavnimi znanji, novimi spoznanji, lastnim zaznavanjem in intuicijo. S toplino in hvaležnostjo, z veseljem in upanjem.

V pravljici lahko zdaj vsak najde zase tisto kar potrebuje, na način kot je za njega najbolj primerno: sprostitev, spoznanje, navdih in moč za akcijo. Pridite in se nam pridružite na poti življenja in spet boste našli svojo pravljico, ki jo je vredno živeti.

Sicer pa: kaj sploh lahko izgubite? Utrujenost, neznanje, nezaupanje, strahove, svoj stari jaz… uh, kako osvobajajoče je to:)

Vabljeni družina Lavrič